Pa se je začelo!

V tistih časih seveda v Sloveniji nismo imeli trgovine, kjer bi lahko kupil surf opremo. Potrebna je bila iznajdljivost. V Evropi so takrat prevladovali proizvajalci opreme za surfanje kot na primer: Windglider, Tornado, Mistral, Hi Fly, Ten Cate, Sailboard itd.

Razvojno, predvsem v tekmovalnem smislu, je bil zelo konkurenčen slovenski Ingrad, kjer je vodil razvoj naš znani jadralec Dušan Puh. Seveda pa opreme iz tujine ni bilo enostavno dobiti. Za uvoz si potreboval uvoznika (beri zdomca, tujca) ali pa si plačal mastno carino, ki se je gibala okoli polovice maloprodajne cene opreme. Cene takrat boljše surf opreme, kot na primer Tornado, so bile relativno še višje od današnjih, vsekakor pa zelo visoke za študentski žep. Če pa si prištel k ceni še carinske dajatve, je nakup postal že kar utopija. Poglejmo kaj je Igor našel v svojem predalu:

Cenik ene od takratnih prodajaln surf opreme v Borovljah

Če malo preračunamo, je Tornado 39 brez riga stal z davkom in brez carine 19900 takratnih avstrijskih šilingov. Če preračunamo šilinge v nemške marke, je to znašalo 2843 nemških mark (7 šilingov za 1 marko). Ob uvedbi evra je bila marka vredna približno pol evra. Sledi , da je deska stala približno 1420 evrov. Če upoštevate letnico 1985, da tudi v Avstriji in Nemčiji obstaja inflacija, da si moral na to ceno plačati še carino, potem je jasno, da bi danes ta deska bila svinjsko draga. Če si desko uvozil po vseh predpisih, potem si dobil povrnjen 20 % avstrijski davek in na ta način dobil nekaj carine nazaj. Če si desko na kakršenkoli način že spravil v Slovenijo (Jugoslavijo) brez carine in morda celo uspel dobiti povrnjen avstrijski prometni davek, si na ta način kar nekaj privarčeval. Si pa vedno bil v strahu, da boš na Bledu ali Bohinju postal žrtev policijske (miličniške) racije.