Zadnji dan surfanja na Prasonisiju. Po zajtrku se odpravimo do spota. Vemo, da je danes zaključek našega kratkega odklopa, pa vsi veseli, da je vetrovni izkupiček 100%. Ne pomnim, da nam je to že kdaj uspelo. Ob 12h je veter še malo zadržan, kmalu pa pokaže zobe in začne pihati z jakostjo 25+ vozlov in proti večeru samo povečuje jakost. Deske 106, 103 in 94 litrov, jadra 6,2,  5,3, 5,0,  4,7 in 4,2 je udarna oprema štirih junakov, ki nikakor ne morejo odnehati, čeprav že pečejo podplati, bolijo mišice in pokajo žulji. Tega ne gre izpustiti, slast drsenja po valovih in vetra v laseh je prevelika. Vztrajamo do zadnjega atoma moči. Vmes se ustavimo le toliko, da ob bučanju valov nazdravimo rd našemu starosti Marku – Mišku, ki jih  našteje že  68. V zaključku nas veter dobesedno odpihne na obalo, zadnji odneha Dado, ki na deski oživi in pozabi na kolk in bolečine. Zaključimo s pivom in se poslovimo od prijaznega šefa in njegove ekipe, ki je 7 dni  stregla našim željam po menjavi opreme. Še se vidimo, so bile poslovilne besede.

Večerjo si privoščimo kar v našem Gennadiju pri Mama's kitchen, kjer Dado ponovi svojo najljubšo jed- cezar solato s piščancem in za glavno jed bolonjske špagete. Zelo grško, ni kaj. Boris mu sledi z variacijo tortelinov, Medo pa odkrije novo kombinacijo mesnih kroglic, sirovih kroglic in dolme (začinjen riž, zavit v trtine liste). Natakar njegovo željo razume po svoje in mu prinese kar 3 ločene porcije, vse skupaj pa zabeli s pošteno grško solato. Miško si privošči ribo. »Oči su gladne« po celodnevnem surfanju, zato pojemo vse brez problema. Seveda ne gre brez tzazikija in opečenega kruha s česnom, da lažje počakamo glavno jed. Za konec pa hiša časti sladoled. Doma zaključimo še s posladkom iz lokalne slaščičarne ( variacije na temo baklav),  poplaknjemo z Jackom (kolikor ga je še   ostalo) in pivom (katerim že- 5 ali 6), kot se spodobi za zadnji dan. Noč bo dolga, vroča in zelo vetrovna. Jutri je sobota, dan odhoda in po zajtrku (naročili smo jajca na popečeni slanini – sedmič)  zapuščamo naš začasni dom. Še debela ura vožnje do letališča, vmes vrnemo najeti avto (Nissan Juke), ki  je zadovoljivo služil namenu.

Še polet domov s postankom na Karpatosu (takoj se zabliskajo spomini na Devil Bay in brutalni veter, ki smo ga tukaj tudi doživeli na zadnji dan) in naše koronske odisejade bo konec. Surfarska sezona 2020 je rešena in Sioldbojsi (žal ne vsi) bomo vpisali v statistiko eno od najuspešnejših ekspedicij. Le koliko nam jih bo še uspelo realizirati? Misli so že usmerjene v leto 2021, Limnos ostaja favorit.

SIoldbojsi: Medo,Dado, Boris in Marko