Dnevi so se začeli ponavljati, zato tudi včeraj ni bilo reportaže. Pihalo je za malo robo in pozna se, da ni sezonske surfarske kondicije. Smo že začeli preštevati žulje, rane in pretegnjene mišice.

Danes, šesti dan,  je napoved malo manj vetra dopoldne, zato se odpravimo na raziskovanje otoka. Tokratni cilj je mesto Rodos, debelo uro vožnje proti severu. Odpravimo se takoj po zajtrku, tokrat na slanini ocvrta jajčka že petič. Med potjo se ustavimo v dolini metuljev. Spet izkoristimo seniorski popust pri kartah in se sprehodimo po senčni , vlažni dolini z na tisoče majhnih metuljev, oranžnordečih v letu in črnobelih v mirovanju. Zanimiva igra narave, ki pa ima žalosten pridih človeške invazivnosti poseganja v naravo. To je zadnje pribežališče na otoku, njihovo število pa se nenehno zmanjšuje.

Ko pridemo v Rodos, pa se odpre povsem nova dimenzija človeškega ustvarjanja. Utrdba z ogromnim obzidjem varuje pristanišče in staro mestno jedro, sedaj spremenjeno v bazar. Osredja stavba je mošeja, nasploh pa je čutiti močan turški vpliv. Seveda ne manjkata pravoslavna in katoliška cerkev. Iskali smo Kolos, pa so rekli, da je na počitnicah. Res škoda, ker je moral biti mogočen kip, pravijo da je celo večji od Tete z lučko, ki straži vhod v NY.

Popoldan seveda surfamo. Vetra za velike deske in jadra 6,7 in 7,2. V vodi sva Dado in Marko, Medo in Boris pa poizkušata ujeti kakšno fotko. 

Zaključimo v konobi Pelikan, blizu prenočišča, ki so nam jo priporočili. Jemo dobro, tipično grško, vedno bolj pa se nam kolca po domači slovenski kuhinji. Občutek imamo, da smo v teh dneh okusili vso grško kuhinjo in počasi postaja enolična, čeprav še vedno dobra. 

Jutri je zadnji dan letošnje septembrske surfarije. Kaže da bo tokrat izkoristek 100%. 

Med tem ko pišem to poročilo, moji kameradi že nabirajo moči za jutrišnji dan. 

Kje so časi, ko smo igrali tarok pozno v noč in brez problemov surfali, dokler je bilo še vetra kej. 

Jutri je nov dan in vsi ga nestrpno pričakujemo