Igor: »Prvega čudaka, ki je jadro po vsakem padcu dvigoval iz vode namesto, da bi jambor zapičil v čoln, kot so to do takrat počeli vsi normalni jadralci, sem videl leta 1968 v Puli. Ko mu je po nekajurnem vztrajnem padanju v vodo uspelo speljati z mesta, je ploskala cela plaža. Tudi jaz sem se naglas spraševal, kaj mu je tega treba. Roko na srce, takrat sem bil star 8 let in še nisem ločil zrnja od plev.«

Približno 12 let kasneje smo zleknjeni pred šotori, s pivom v roki, ob Bohinjskem jezeru modrovali: »Ja, stopiš na tisto dilo, dvigneš jadro, pa greš, tako kot tisti tamle. To pa res ni tak problem.« Vsaj tako smo mislili mladci, ki smo poleti prihajali ob jezero bolj zaradi popivanja kot česa drugega. Naslednje poletje, ko smo že imeli svoje surfe, smo razmišljali povsem drugače.

Učenje osnov surfanja je bilo s tedanjo opremo precej drugačno kot z današnjo. Volumen deske okoli 300 l, velika širina in skoraj meter dolg gredelj so zagotavljali stabilnost in plovnost. Večji problem je bilo lovljenje vetra v jadro. Oblika današnjih jader s konstantnim profilom omogoča boljše »zajemanje vetra« pri speljevanju. Z delta jadri si moral v začetku speljevanja pomakniti težišče jadra precej naprej, da si se sploh kam premaknil. Seveda pa o tehniki jadranja nisi imel kje prebrati, učili smo se le s tem, da smo opazovali znalce. Pretežno so bili to nemški turisti. In tako si lahko na plažah ob Istri ali na bohinjskem in blejskem jezeru videl veliko surfarjev, ki so med padci drseli le bočno ali ritensko, v pravo smer pa se niso premaknili.